Eduard Pernkopf: Nacistična knjiga anatomije, ki jo še vedno uporabljajo kirurgi

Ko je nevrokirurginja dr. Susan Mackinnon potrebovala pomoč, da je dokončala operacijo, je posegla po knjigi anatomije iz sredine 20. stoletja. Zahvaljujoč zapletenim ročno narisanim ilustracijam – ki prikazujejo človeško telo plast za plastjo – je dr. Mackinnon iz Washingtonske univerze v St. Louisu postopek uspela zaključiti.

Knjiga, ki jo je uporabila, Pernkopfova topografska anatomija človeka, velja za najboljši primer anatomskih risb na svetu. Narisane so izjemne podrobnosti v živih barvah.

Koža, mišice, kite, živci, organi in kosti so narisani izredno detajlno in niso za ljudi s slabim želodcem.

Toda knjiga, ki jo pogosto imenujejo Pernkopfov Atlas, ni več v tisku. Knjiga je zelo iskana, na spletu (ebay, amazon) pa se prodaja za več sto ali celo več tisoč evrov.

Kljub visoki ceni pa bi knjigo le malo ljudi s ponosom pokazalo v svoji ambulanti, knjižnici ali doma. Razlog tiči v tem, da so izsledki knjige prišli iz trupel stotin ljudi, ki so jih ubili nacisti. Njihova telesa – razrezana in secirana – so prikazana na tisočih straneh.

Kritiki trdijo, da je knjiga ožigosana zaradi njene temne preteklosti, znanstveniki pa se spopadajo z etičnostjo njene uporabe.

Dr. Mackinnon pravi, da se počuti neprijetno zaradi izvora knjige, vendar brez nje svojega dela ne bi mogla opravljati.

Rabbi Joseph Polak – človek, ki je preživel holokavst – profesor zdravstvenega prava – meni, da je knjiga “moralna enigma”, ker izhaja iz “resničnega zla, vendar ga je mogoče uporabiti v službi dobrega”.

Knjiga je bila dvajsetletni projekt uglednega nacista in zdravnika Eduarda Pernkopfa, ki se je skozi akademske vrste v Avstriji povzpel po zaslugi podpore stranki Adolfa Hitlerja. Njegovi sodelavci so ga opisali kot “gorečega” nacionalsocialista, ki je od leta 1938 v službi vsak dan nosil nacistično uniformo. Ko je na dunajski univerzi postal dekan medicinske šole, je odpustil vse judovske člane fakultete, vključno s tremi nobelovimi nagrajenci.

Leta 1939 je novi zakon tretjega rajha zagotovil, da so trupla vseh usmrčenih zapornikov takoj poslali na najbližji oddelek za anatomijo za namene raziskovanja in poučevanja.

V tem obdobju je Pernkopf 18 ur na dan seciral trupla, medtem ko je skupina ilustratorjev za njegovo knjigo ustvarila slike. Včasih je bil inštitut za anatomijo tako poln, da je bilo usmrtitve potrebno preložiti.

Dr. Sabine Hildebrandt z medicinske šole s Harvarda pravi, da je vsaj polovica od 800 slik v atlasu prišla od političnih zapornikov. Vključevali so geje in lezbijke, Cigane, politične disidente in Jude.

V prvi izdaji atlasa, objavljenem leta 1937, sta podpisa ilustratorjev Ericha Lepiera in Karla Endtresserja vključevala svastike in zloglasni znak SS. Celo angleška izdaja iz leta 1964 je vključevala izvirne podpise, vključno z nacističnimi simboli. Šele kasnejše izdaje teh simbolov niso več imele.

Tisoče izvodov Atlasa je bilo prodanih po vsem svetu, preveden pa je bil v pet jezikov. Predgovori in uvodi v knjigah opisujejo “slikovite in impresivne risbe … in izjemne umetnine”, ob tem pa se izognejo kakršni koli omembi njihove krvave preteklosti.

Šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so se študenti in akademiki začeli zares spraševati, kdo so ljudje v Atlasu. Po razkritju brutalne zgodovine Atlasa od leta 1994 ne tiskajo več.

Na fakulteti The Royal College of Surgeons pravijo, da Atlasa v Veliki Britaniji ne uporabljajo, hranijo ga le knjižnice za zgodovinske namene. Nedavna raziskava pa je ugotovila, da 59% nevrokirurgov Pernkopfov Atlas pozna, 13% pa ga tudi uporablja. 69% anketirancev je zatrdilo, da atlas brez težav uporabljajo tudi po seznanitvi z njegovo zgodovino, 15% je uporaba neprijetna, 17% pa jih o etičnosti uporabe ne razmišlja.

Dr. Mackinnon pravi, da se nobena druga knjiga s tem Atlasom ne more primerjati, še posebno ko gre za natančnost in podrobnosti. Pernkopfov Atlas je še posebej uporaben pri zapletenih operacijah, saj pomaga “ugotoviti, kateri od mnogih majhnih živcev, ki tečejo po našem telesu, potencialno povzroča bolečino”. Pri tem zagotavlja, da se vsi, ki sodelujejo v operaciji, zavedajo temnega izvora knjige.

Rabbi Polak ter zgodovinar medicine in psihiater profesor Michael Grodin sta pripravila Responsum (znanstveni odgovor, ki temelji na judovski medicinski etiki) o tem, ali je etično uporabljati atlas, ki temelji na izkušnjah dr. Mackinnonove. Ugotovili so, da bi večina judovskih oblasti dovolila uporabo slik za reševanje človeških življenj – pod pogojem, da je zgodovina nastanka Atlasa razkrita. S tem bi žrtvam privoščili nekaj dostojanstva, ki jim vsekakor pripada.

Rabbi Polak je za BBC povedal: “Poglejte dr. Mackinnonovo – ni mogla najti pravega živca, kljub temu, da je na svojem področju ena izmed najboljših. Njena pacientka je zato želela amputacijo svoje noge. S pomočjo ilustracij iz Pernkopfovega Atlasa je živce našla v nekaj minutah, uspešno zaključila operacijo in amputacija ni bila več potrebna. Kot moralni mislec menim, da če bo to človeka ozdravilo in mu povrnilo življenje, potem ni dvoma, da se Atlas lahko uporabi.”

Pernkopf je bil po vojni aretiran in odpuščen z univerze. Tri leta je bil v zavezniškem vojnem taborišču, vendar ni bil nikoli obtožen nobenega kaznivega dejanja. Po izpustitvi se je vrnil na univerzo in nadaljeval z delom na Atlasu, leta 1952 je tudi objavil tretji zvezek. Umrl je leta 1955, tik pred izdajo četrtega zvezka.

Dr. Hildebrandt, ki predava anatomijo, pravi, da je več kot 60 let kasneje Atlas še vedno eden najboljših virov za vizualne informacije za podrobna anatomska in kirurška dela. “Tisti od nas, ki smo se z Atlasom naučili ‘videti’, ga uporabljamo kadarkoli imamo vprašanja. Pri perifernih operacijah živcev nekateri kirurgi menijo, da je edinstven in nenadomestljiv vir informacij,” pravi. Ob tem dodaja: “Osebno ne uporabljam Pernkopfovih slik v svojem poučevanju anatomije, razen če imam čas, da spregovorim o njeni zgodovini.”

Dr. Jonathan Ives z univerze v Bristolu, se strinja, da je Atlas “neverjetno podroben”, vendar umazan s svojo “grozljivo preteklostjo”. “Če ga uporabljamo in izkoriščamo njegove koristi, to pomeni, da smo nekako sostorilci,” pravi. “Lahko pa tudi trdite, da bi se v primeru neuporabe atlas izgubil in ga ne bi mogli uporabiti kot opomin na to, kar se je zgodilo.”

Za dr. Mackinnonovo Atlas ostaja bistveno orodje – četudi njegove preteklosti ni mogoče nikoli pozabiti. “Kot etični kirurg menim, da lahko uporabim kakršen koli izobraževalni vir, za katerega mislim, da mi bo pomagal doseči uspešen izid,” pravi, “in da bi moj pacient pričakoval to od mene. Po mojih izkušnjah bi izguba teh knjig negativno vplivala na nevrokirurgijo.”

S klikom na spodnji dve povezavi Pernkopfov Atlas v pdf-ju lahko shranite na svoj računalnik. Klik na DOWNLOAD deluje, če ste registrirani in prijavljeni na Misteriji.eu.

Topografska anatomija človeka – Eduard Pernkopf – PT1

Topografska anatomija človeka – Eduard Pernkof – PT2

Vir: bbc.com