Ali so duhovi resnični?

Če verjamete v duhove, niste edini. Kulture po vsem svetu verjamejo v duhove, ki preživijo smrt, da bi živele v drugem kraljestvu. Dejstvo je, da od paranormalnih pojavov ljudje najbolj verjamejo prav v duhove. Za duhove se zanima milijone ljudi po vsem svetu.

Zamisel, da mrtvi ostanejo z nami v duhu, je stara in se pojavlja v neštetih zgodbah, od Biblije do “Macbeta” (gledališka igra Williama Shakespearea). Vera v duhove je del večje mreže povezanih paranormalnih prepričanj, vključno z obsmrtnimi izkušnjami, življenja po smrti in duhovne komunikacije. Vera mnogim ljudem nudi udobje – le kdo ne želi verjeti, da naši ljubljeni, čeprav umrli družinski člani skrbijo za nas ali pa so z nami v težkih časih, ko jih potrebujemo?

Ljudje poskušajo komunicirati – ali trdijo, da komunicirajo – z duhovi že tisočletja; v viktorijanski Angliji je bilo to moderno zlasti med ženskami višjega sloja, ki so se dobivale s prijatelji v sodobnih salonih. Na prestižnih univerzah, vključno s Cambridgeom in Oxfordom, so nastali klubi, ki so bili posvečeni iskanju dokazov o obstoju duhov. Leta 1882 je bila ustanovljena najpomembnejša organizacija, Društvo za psihične raziskave. Ženska pod imenom Eleanor Sidgwick je bila raziskovalka (in kasneje predsednica) tega društva in jo lahko štejemo za eno prvih ženskih izganjalk duhov. V Ameriki so v 19. stoletju mnogi psihični mediji trdili, da govorijo z mrtvimi, vendar so jih kasneje razkrinkali skeptični raziskovalci, med njimi tudi Harry Houdini.

Zanimanje za lov na duhove se je razširilo po vsem svetu. Velik del tega je posledica serije “Ghost Hunters”, ki pa vsekakor ne najde dobrih dokazov za duhove. Serija je ustvarila na ducate imitatorjev in ni težko razumeti, zakaj takšna priljubljenost: njihova predpostavka je, da lahko vsakdo poišče duhove. Odločili so se iskati dokaze o duhovih. Njihovo sporočilo: ne potrebujete znanstvenika, niti se vam ni potrebno ukvarjati z znanostjo ali preiskavami. Vse, kar potrebujete, je nekaj prostega časa, temen prostor in morda nekaj pripomočkov iz elektronske trgovine. Če gledate dovolj dolgo, je lahko vsaka nepojasnjena svetloba ali hrup dokaz o duhovih.

Znanost in logika duhov

Težava pri znanstvenem raziskovanju duhov je, da se presenetljivo široka raznolikost pojavov pripisuje duhovom: od vrat, ki se zapirajo sama, do manjkajočih ključev, do hladnega območja v hodniku, pa vse do videnja mrtvega sorodnika. Ko sta sociologa Dennis in Michele Waskul intervjuvala ljudi z izkušnjami videnj duhov za knjigo “Ghostly Encounters: Hauntings of Everyday Life”, sta ugotovila, da “mnogi udeleženci niso bili prepričani, da so naleteli na duha in niso bili prepričani, da so takšni pojavi sploh mogoči, in to preprosto zato, ker niso videli nečesa, kar bi se približalo konvencionalni podobi “duha”. Namesto tega je bilo veliko anketirancev preprosto prepričanih, da so doživeli nekaj čudnega – nekaj nerazložljivega, izrednega, skrivnostnega ali čudnega.” Tako mnogi ljudje, ki so zapisali, da so imeli duhovno izkušnjo, niso nujno videli nekaj, kar bi večina ljudi priznavala za klasičnega “duha”. Dejansko je imel lahko vsakdo povsem drugačne izkušnje, katerih edini skupni dejavnik je bil, da jih ni bilo mogoče hitro razložiti.

Osebne izkušnje so ena stvar, znanstveni dokazi pa povsem drugo. Del težav pri preiskovanju duhov je tudi, da ni nobene univerzalno dogovorjene definicije o tem, kaj duh sploh je. Nekateri verjamejo, da so to duhovi mrtvih, ki so iz kakršnega koli razloga “izgubljeni” na poti do druge strani; drugi trdijo, da so duhovi telepatski subjekti projicirani v svet iz naših glav.

Ljudje smo “ustvarili” tudi posebne kategorije za različne tipe duhov, kot so poltergeisti, inteligentni duhovi in ​​ljudje sence. Obstajajo tudi razne špekulacije  o različnih rasah vil ali zmajev: obstaja toliko tipov duhov, kot si želite.

Obstaja veliko protislovij povezanih z idejami o duhovih. Na primer, ali so duhovi materialni ali ne? Lahko se namreč premikajo skozi trdne predmete, tudi stene, ali pa lahko odprejo vrata in mečejo predmete po prostoru. Če so duhovi človeške duše, zakaj se zdijo oblečeni in z domnevno brezdušnimi predmeti, kot so klobuki, plašči in obleke – da ne omenjamo številnih poročil o fantomskih vlakih, avtomobilih in kočijah?

Če so duhovi duše tistih, katerih smrti so bile nenadne, nasilne, zakaj obstajajo nerešeni umori, saj naj bi duhovi komunicirali s psihičnimi mediji in bi morali biti sposobni identificirati svoje morilce za policijo. Skoraj vsaka trditev o duhovih vzbuja logične razloge za dvom o tem.

Lovci na duhove uporabljajo veliko kreativnih (in dvomljivih) metod za odkrivanje prisotnosti duhov, pogosto tudi psihičnih. Skoraj vsi lovci na duhove trdijo, da so njihove metode znanstvene in večinoma res dajejo tak videz, ker uporabljajo visokotehnološko znanstveno opremo, kot so Geigerjevi števci, detektorji elektromagnetnega polja (EMF), detektorji ionov, infrardeče kamere in občutljive mikrofone. Vendar nobena od teh naprav še nikoli ni dejansko dokazala, da bi lahko odkrila duhove.

Drugi raziskovalci trdijo, da obstoja duhov ne moremo dokazati, ker preprosto nimamo ustrezne tehnologije za iskanje ali odkrivanje duhovnega sveta. Toda tudi to je dvomljivo: duhovi naj bi ​​se pojavljali v našem navadnem fizičnem svetu (in naj bi jih zato bilo mogoče zaznati in zabeležiti na fotografijah, filmih, video in avdio posnetkih). Če obstajajo duhovi in ​​jih je mogoče znanstveno odkriti ali zabeležiti, potem moramo najti trdne dokaze o tem. Če obstajajo duhovi, vendar jih ni mogoče znanstveno zaznati ali zabeležiti, potem na vseh fotografijah, videoposnetkih, avdio in drugi posnetkih, ki trdijo, da so dokaz o obstoju duhov, ne morejo biti duhovi. S toliko protislovnih teorij – in tako malo znanosti, ki jih ta tema prenese – ni presenetljivo, da kljub prizadevanjem tisočev lovcev na duhove na televiziji in drugod po desetletjih še vedno ni bilo najdenih nobenih trdih dokazov o obstoju duhov.

Z nedavnim razvojem aplikacij “ghost apps” za pametne telefone, je lažje kot kdajkoli ustvariti navidezno podobo duha in jo deliti preko socialnih omrežij, zaradi česar je ločevanje dejstva od fikcije za raziskovalce duhov še težje.

Zakaj mnogi verjamejo

Večina ljudi, ki verjamejo v duhove, to počne zaradi nekaterih osebnih izkušenj; npr. prijetna ali neprijetna izkušnja iz otroštva, razne zgodbe in “preroške”sanje. Vendar mnogi ljudje verjamejo, da dokaz za obstoj duhov najdemo v trdni znanosti kot je moderna fizika. Pravijo, da je Albert Einstein podal znanstveno podlago za resnični obstoj duhov, ki temelji na prvem zakonu termodinamike: če energije ne moremo ustvariti ali uničiti, ampak lahko le spremenimo njeno obliko, kaj se potem zgodi z energijo našega telesa, ko umremo? Ali bi ta energija lahko postala duh?

Zdi se, da je to razumna domneva – razen če razumete osnovno fiziko. Odgovor je zelo preprost in sploh ni skrivnosten. Ko človek umre, energija njegovega telesa gre, kamor gre energija vseh organizmov po smrti: v okolje. Energija se sprosti v obliki toplote, telo pa se prenese v živali, ki nas jedo (razne ličinke in mikroorganizmi, če nas ne kremirajo), in rastline, ki nas absorbirajo. Ne obstaja telesna “energija”, ki preživi smrt in bi jo lahko odkrili s priljubljenimi napravami za lov na duhove.

Če so duhovi resnični in obstaja nekakšna še nepoznana energija ali entiteta, potem bodo njihov obstoj (tako kot vsa druga znanstvena odkritja) odkrili in preverjali znanstveniki s kontroliranimi eksperimenti in ne vikend lovci na duhove, ki tavajo po zapuščenih hišah pozno ponoči s kamerami in svetilkami.

Na koncu (in kljub goram dvoumnih fotografij, zvokov in videoposnetkov) dokazi o obstoju duhov danes niso nič boljši kot pred letom dni, pred desetletjem ali pred stoletjem. Obstajata dva možna razloga za neuspeh lovcev na duhove, da najdejo dobre dokaze. Prvo je, da duhovi ne obstajajo, in da je poročila o duhovih mogoče razložiti s psihologijo, napačnimi pojmi, napakami in prevaranti. Druga možnost pa je, da duhovi obstajajo, vendar pa so lovci na duhove preprosto nesposobni in potrebujejo več znanosti pri iskanju.

Konec koncev, pri lovu na duhove ne gre za dokaze (če bi šlo, bi bilo iskanje že dolgo nazaj opuščeno). Namesto tega gre za zabavo s prijatelji, pripovedovanje zgodb in uživanje ​​v iskanju roba neznanega. Navsezadnje, vsi imamo radi kakšno dobro zgodbo o duhu.

Skratka….

Duhovi v obliki, v kakršni bi si jih mnogi želeli, kakršne prikazujejo filmi iz žanra grozljivk in kot nam jih prikazujejo religije, ne ostajajo, zagotovo pa obstaja subtilni svet, ki ga zaznavajo ljudje, ki so na različne načine dvignili svojo zavest. Takšni ljudje se večinoma ne izpostavljajo in zelo težko jih najdete v medijih. Večinoma ti ljudje razumejo delovanje sveta in vse kar delajo, delajo v dobro sebe in drugih ter celotnega sveta okoli sebe – brez egosističnih namer in materialnih koristi. Posledice načina življenja, ki ga živimo različni ljudje so lahko bolezni ali zdravje, dolgo ali kratko življenje, lahko priznavamo izključno materialni ali tudi duhovni svet. Vse je stvar naše odločitve, poti do realizacije po so bolj ali manj zahtevne, še posebej do že omenjenega dviga zavesti.