Prostozidarstvo in Vitezi Templjarji

Prostozidarstvo je ena od najstarejših organizacij, ki obstajajo še dandanes. Leta 1888 so med izkopavanji v libijski puščavi našli papirusni svitek, ki opisuje skrivna srečanja skupin okoli leta 2000 pred našim štetjem. Ta bratstva so se že ukvarjala z gradnjo Salamonovega templja. Njihova takratna naloga je bila podobna, kot jo imajo danes sindikati, vendar so že takrat imela mistično tradicijo. Namen prostozidarstva je spreminjanje človekove notranjosti skozi duhovno popolnost v razodetju Boga. Ker prostozidarji pripadajo različnim religijam, boga imenujejo Veliki graditelj vseh svetov.

Nadaljnje reference najdemo v egipčanski Knjigi mrtvih in bogu Tothu, ki je bil njihov Veliki Mojster. Veliki Mojster je naziv najvišjih vodij. Duhovno znanje prostozidarjev so zamenjali simboli, alegorije in rituali, s katerimi so se sporazumevali (skrivni jezik s simboli, t. i. prostozidarski ritualni stisk roke, piramida, pentagram, uporaba števil tri, sedem, 13 in 33 na vojaških plaščih, emblemi in današnji logotipi in imena družb).

Najpomembnejši simbol mnogih organizacij, tudi prostozidarskih, je predpasnik. Ta je bil sprva preprost in neokrašen, okrog leta 2.200 pred našim štetjem pa ga je DUHOVŠČINA MELCHIZEDEKA nadomestila z belo ovčjo kožo (kot simbol darovanja nedolžnih), ki se uporablja še danes. V starem Egiptu so bogove, ki so po starem izročilu letali v Božanskih ladjah, na stene svetišč slikali oblečeni v predpasnike. Kasneje so duhovniki nosili predpasnik kot znak predanosti tem letečim bogovom in kot znak avtoritete, ki predstavlja Boga, vladarja ljudi. Člani BRATSTVA KAČE so nosili predpasnike že okrog leta 3.400 pred našim štetjem: s tem so pokazali svojo pokorščino bogovom, ki so prišli iz neba na letečih kolesih. Dandanes nižji člani različnih lož sploh ne vedo, kakšen je bil originalen pomen predpasnika.

Pred letom 1.307 so bili VITEZI TEMPLARJI – skupaj z VITEZI SV. JANEZA JERUZALEMSKEGA in delno TEVTONSKIMI VITEZI (izvorna sta bila to dobrodelna reda) – vodilna organizacija v pripravi križarskih vojn proti muslimanom. Čeprav se ti redovi med seboj niso marali, so se v imenu krščanstva borili skupaj.

Nikakršno naključje ni, da o VITEZIH TEMPLARJIH in njihovi okultni preteklosti ni veliko znanega, saj je ta nevednost povzročena namerna – še posebej v zadnjih 150 letih. Templjarji sploh ne bi bili tako skrivnostni, če ne bi bilo vplivnih krogov, ki jim je v interesu, da zavijajo resnico v plašč skrivnostnosti.

Tako so Templjarji delili usodo s svojim Gospodom, Jezusom Kristusom. Spreobrnili in zatrli so Kristusovo učenje, ko so krščanski doktrini dodali Staro Zavezo, proti kateri se je Kristus tako vehementno boril. Takrat se je spremenil tudi duh reda Templjarjev. V obeh primerih je bila središčna točka spreminjanja ista. Zadnje čase se je pojavilo kar precej novih, psevdo templjarskih redov. Med njimi lahko vsekakor najdete ljudi s poštenimi nameni, a tudi šarlatane in služabnike tistega načina razmišljanja, proti kateremu so se stari Templjarji borili. Duh Templjarjev s primesmi prostozidarjev je skrajno groteskna, a vendar so naredili prav to (naziv Viteza Templjarja v yorškem obredu (York’s Rite)).

V redu Vitezov Templjarjev izstopata dva zelo pobožna moža: Hugues de Payens in Geoffrov de St. Omer, eden Frank, drugi Norman. Okrog sebe sta zbrala skupino pristašev, ki jih je gnala vera, kakršno si danes težko predstavljamo, a je bila vendar tako značilna za srednji vek. Na božični dan leta 1117 je ta majhen krog ljudi ustanovil skupino za zaščito romarjev v Jeruzalemu. Njihova edina želja je bila služiti Jezusu Kristusu in veri. Skupina, ki je štela devet vitezov, je bila osamljena – niso imeli ne zaščite, ne sredstev.

Naslednjo pomlad so se odpravili k Baldvinu I., latinskemu kralju Jeruzalema, in k patriarhu. Razložili so jima svoje namene in – potem, ko so krajši čas prebivali v Nemški hiši, bolnišnici, ki so jo upravljali Nemci – so jim kmalu dodelili prostore v starem Templju. In čeprav so po templju dobili ime VITEZI TEMPLJARJI, so sami sebe vedno smatrali za BRATSTVO RESNIČNEGA KRISTUSOVEGA TEMPLJA, pri čemer so v mislih imeli NOTRANJI TEMPELJ DUŠE.

Zgodovina Templjarjev bi bila precej drugačna in verjetno dokaj nepomembna, če ne bi v razvalinah Templja odkrili nekaj nadvse pomembnega. Vendar Vitezi sprva niso vedeli, kaj bi s svojo najdbo počeli. Našli so namreč ostanke hebrejskih zapisov, resda le nekaj delčkov, vendar je vsebina teh zapisov za Templjarje in zgodovino reda postala pomembnejša od vsega drugega. Te koščke zapisov so poslali učenemu Etiennu Hardingu, ki jih je dal prevesti. In to je bil začetek vsega, kar je sledilo. Izkazalo se je namreč, da so bili to zapisi židovskih eschaimin (vohunov), ki so na ukaz duhovščine nadzirali “prekletega mamzerja (kurbinega sina) Jezusa” in njegovo “bogoskrunstvo, ki ga je zagrešil nad Bogom Izraelcev”. In vsebina teh poročil je v popolnem nasprotju s tistim, kar nam o tem navadno pridigajo!

Iz teh poročil je razvidno, da je Jezus hebrejskega boga JAHVEH imenoval Satan. Židom je očital, da so v svojega edinega boga povzdignili samega hudiča. Ostanke tega lahko še vedno najdemo v Janezovem Evangeliju v Novi Zavezi, kjer Jezus reče Židom: “Vi pripadate svojemu očetu, hudiču…” (Janez 8:44). Kristusovo učenje je moral nekdo ponarediti!

Da bi razumeli velikanski šok, ki so ga doživeli Templjarji, se moramo spomniti njihove močne vere. Bog, za katerega je Cerkev učila, da je Kristusov oče, je po Jezusovih besedah hudič, s katerim se je prišel bojevat na Zemljo! Proučevanje Biblije je preprostim Templjarjem kmalu razkrilo, da sta Jezusovo učenje in Stara Zaveza popolnoma nasprotni ena drugi, in zato ne moreta soditi skupaj. Nadalje, Židi svojega boga niso nikoli imenovali OČE, temveč JAHVEH in EL SHADDAI. El Shaddai pa je bil Šejtan, t. j. padli angel! (shaddeim = izprijenost, pokvarjenost, el = arhangel. El pogosto napačno prevajajo kot Bog. Vendar pa je v orientalskih jezikih pravilna beseda za boga IL).

Ko so leta 1128 red tudi uradno osnovali (takrat je bil nekakšen njihov pokrovitelj Bernard de Clairvaux, ki je kasneje postal sveti Bernard), je skupinica ljudi že imela skupno skrivnost: odločenost, da prodrejo do resnice o Kristusu. Do takrat so bili precej negotovi, a resnica se jim bo kmalu razkrila. Razumeti moramo trmasto odločenost teh skoraj naivno pobožnih vitezov, katerih edini cilj je bil, da služijo svojemu Gospodu, Jezusu, in ponovno odkrijejo njegove resnične nauke. V tem ni bilo nič napačnega, saj niso načrtovali ničesar, kar bi škodovalo drugim. Bernard jih je posvaril, da njihove ambicije niso dobrodošle in naj svojih nagibov raje ne razkrivajo drugim.
V naslednjih letih niso več našli ničesar v zvezi s prvotnimi Kristusovimi učenji. Red Templjarjev je opravljal vojaške naloge. Skrivnost je kmalu živela le še v spominih nekaterih bratov, pretežno Provansalcev. Vsakodnevne težave življenja na vzhodu niso več dopuščale tratenje časa za skrb o skrivnosti.

Še ena skrivna organizacija z ogromnim vplivom je hotela nadzirati dogodke v Angliji. Bogati židovski rabini verski in politični voditelji razseljenih Židov, so svojo moč združili v skupini, ki je postala znana kot SIONSKE STAREŠINE (sionisti sebe smatrajo za mesijsko elito judaizma, in od vseh Židov na svetu pričakujejo, da bodo solidarni z njihovimi cilji. Manfred Adler, Sinovi teme /The Sons of Darkness/ 2.del).

Med letoma 1640 in 1689 so SIONSKE STAREŠINE na Nizozemskem načrtovale Angleško revolucijo (strmoglavljenje Stuartov z angleškega prestola); denar so posojali različnim strankam. Že prej so izrabili svoj vpliv, da je WILLIAM I. MOLČEČI, nemški princ iz hiše Nassau, najprej vodil holandsko vojsko, potem pa pod njihovim okriljem postal WILLIAM, ORANŽNI PRINC.

Dogovorili so se za sestanek med princem in Marijo najstarejšo hčerko YORŠKEGA VOJVODE in sestro Karla II. angleškega. S privoljenjem Karlovega brata in naslednika Jamesa II. sta se WILLIAM in MARIJA leta 1677 poročila in povila sina Williama II., ki se je pozneje oženil z Marijo II., hčerko Jamesa II. Zdaj sta bili holandska in angleška kraljevska hiša povezani. Leta 1688 so s pomočjo skupine whigovcev (liberalcev), vplivnih angleških in škotskih osebnosti, strmoglavili Stuarte in leta 1689 je bil WILLIAM III. ORANŽNI imenovan za KRALJA ANGLIJE.

William III., za katerega so trdili, da je bil prostozidar, je istega leta ustanovil ZVESTI ORANŽNI RED; ta je bil protikatoliški in je stremel k trdni vzpostavitvi protestantizma v Angliji. Danes ta red še vedno obstaja, in ima na Irskem, kjer je najmočneje zastopan, okoli 100.000 članov, ki podpihujejo plamene verske vojne.

Pod kraljem Williamom III. se je Anglija zapletla v drage vojne s katoliško Francijo, zaradi česar si je nakopala visoke dolgove. Zdaj se je Williamu III. ponudila priložnost, da sionskim starešinam povrne uslugo. S pomočjo agenta, WILLIAMA PATERSONA, je prepričal državno banko, da si je od židovskih bankirjev, ki so mu pomagali do prestola, sposodila 1,25 milijona funtov.

Ker se je državni dolg nezadržno večal, vladi ni preostalo drugega, kot da si denar sposodi. In to pod naslednjimi pogoji:

• Imena posojilodajalcev ostanejo skrivnost; dobijo dovoljenje za ustanovitev Angleške banke (Bank of England).
• Direktorji te banke imajo dovoljenje za določanje zlatega standarda za papirnati denar.
• Za vsak funt (0.45 kg) deponiranega zlata lahko posodijo 10 funtov papirnatega denarja.
• Lahko povečajo državni dolg, denar zanj pa z neposrednimi davki poberejo od ljudstva.
• S tem je bila ustanovljena prva zasebna centralna banka – ANGLEŠKA BANKA.

Takšno bančno poslovanje jim je prineslo 50-odstotni dobiček pri 5-odstotni investiciji. Plačali pa so Angleži. Posojilodajalci sploh niso bili zainteresirani, da bi bil celoten dolg povrnjen, saj jim je zadolženost države omogočala politični vpliv.

Angleški javni dolg se je iz 1.250.000 funtov leta 1694 povečal na 16.000.000 funtov v letu 1698.

Po Williamu III. je angleški prestol nasledila HANNOVERSKA HIŠA, ki ga zaseda še danes, kajti WINDSORJI so njeni neposredni potomci, (iz Hannoverske hiše izvirajo vsi vladarji do leta 1901, ko se je Edward VII. poročil z dansko princeso Aleksandro, in se je ime spremenilo v Saxe-Coburg-Gotha, po imenu Edwardovega nemškega očeta. 17. julija 1917 so ime spremenili v WINDSOR, ki ga uporabljajo še danes).

Razumljivo je, da mnogi Angleži niso ravno uživali pod nemško vladavino in kar nekaj organizacij se je trudilo, da bi prestol ponovno zasedli STUARTI. Zaradi te grožnje so hanoverci v Angliji prepovedali redno vojsko in so vojake, ki so jih potrebovali, najemali iz svoje kneževine in od nemških prijateljev. Seveda so jih plačevali z britanskim denarjem, pri čemer so imeli največ dobička židovski bankirji. Večino plačancev je preskrbel HEŠKO-HANAUSKI (Hess-Hanau) PRINC WILLIAM, ki je bil prav tako prijatelj Hannoverske hiše.

Prostozidarstvo je enako svoboda

Leta 1567 so se angleški prostozidarji razcepili v dve loži: York in London. Vendar pa je njihov najpomembnejši trenutek v zgodovini napočil na začetku 17. stoletja, ko je značaj ceha prostozidarjev začel dobivati mistične in okultne razsežnosti. V ložah so odprli vrata tudi za ne-zidarje, okoli leta 1700 je bilo teh članov skoraj 70%.

24. junija 1717 so se v Londonu zbrali predstavniki štirih britanskih lož in ustanovili Veliko Ložo, ki so jo imenovali tudi Mother Grand Lodge of the World (Velika materinska loža sveta).

Novi sistem posvečenosti je imel tri stopnje: vajenec, pomočnik in mojster – tako imenovane modre stopnje.

Velika loža je vsekakor hotela, da člani hanoverske hiše ostanejo na britanskem prestolu; tako je bil leta 1737 posvečen v prvi dve stopnji valizijski princ Frederik. Nekateri iz poznejših generacij hanoverijancev so se celo povzpeli do stopnje velikega mojstra (Avgustus Frederik, kralj Jurij IV., kralj Edvard VII. in kralj Jurij VI.).

Seveda pa so imeli tudi sovražnike. Leta 1688, po odstavitvi kralja Jamesa II., so Stuartovi pristaši nameravali te ponovno pripeljati na oblast. Ustanovili so nekaj skupin, ki naj bi jim pri tem pomagale, med njimi tudi militantne JAKOBITE.

Andreu Michael Ramsay je leta 1725 v podporo Jamesu III. ustanovil novo vejo prostozidarstva: Schottish Templar Lodge (Škotsko ložo templjarjev). Sprejemali so tudi nekdanje viteze templjarje. Imeli so višje stopnje posvečenosti od Velike lože, da bi tudi s tem njene člane pritegniti v svoje vrste.

Leta 1736 so ustanovili Grand Lodge of Scotland (veliko škotsko ložo), ki je cehovski vidik skrčila na minimum in se raje posvetila misticizmu. V škotskih ložah se je razmahnilo templjarsko prostozidarstvo, pozneje so podeljevali tudi templjarske stopnje.

Vidimo, da sta si zdaj stala nasproti dva sovražno razpoložena prostozidarska sistema, hanoverijanci iz londonske velike lože, in Stuarti, združeni v škotski templjarski loži. Je morda kje še tretja skupina, ki bi v tem konfliktu lahko našla svoj interes?

Pa menda ne ILLUMINATI?

Skrivna združenja

vir: misteriji.net