Koronavirus

Pismo s Kitajske

V zadnjem času redko mine dan, ne da bi me kdo vprašal, če sem še živ. Pravijo mi, da ljudje mrtvi padajo na ulicah. Bolnišnice pokajo po šivih. Zdravniki hodijo po truplih, da bi prišli do novih pacientov. Supermarketi so prazni. Zeljnata glava stane deset dolarjev. Videti je, od zunaj, da se na Kitajskem pravkar realizira scenarij Kuge avtorja Alberta Camusa.

Po dolgem okrevanju od medijske zastrupitve iz devetdesetih let, ko so časopisi tiskali olje na platno iz leta 1888 kot dejansko fotografijo z bojišča, smo si lahko zastavili neprijetno vprašanje, kako je kaj takega sploh mogoče. Bili so tudi drugi časi, se tolažimo.

Danes, v 21. stoletju, se zdi, da se drugi časi nadaljujejo. Znani strah totalitarnih režimov pred razpoložljivostjo informacij je bil očitno neupravičen; dejstvo, da so informacije na voljo, še ne pomeni, da se bo kdo potrudil in jih poiskal. Recimo, da poizvemo, kakšne so v resnici razmere na Kitajskem in ugotovimo, da je v večjem delu države življenje normalno, javni prevoz deluje, supermarketi so odprti in polni, cene pa enake kot doslej. Ali pa z Googlovo pomočjo primerjamo trenutno epidemijo koronavirusa z drugimi epidemijami v zadnjih nekaj desetletjih. Po podatkih spletne strani Svetovne zdravstvene organizacije je bila umrljivost zaradi SARS-a 14-15%, umrljivost zaradi trenutnega koronavirusa pa približno 2% (ta številka je v resnici nižja, saj je veliko pacientov verjelo, da imajo običajno gripo, zato so bolezen preboleli doma, ne da bi se javili zdravniku). Če razširimo iskanje v Googlu, ugotovimo, da je umrljivost zaradi ebole znašala 50%. Za bližnjevzhodnim respiratornim sindromom MERS-om, ki so ga prvič diagnosticirali leta 2012 v Savdski Arabiji, je umrljivost približno 35%. MERS je odgovoren za virus MERS-CoV, ki je okrajšava za koronavirus, povezan z bližnjevzhodnim respiratornim sindromom.

Skratka, če se okužite z novim virusom koronavirusa (2019-nCoV), vam statistika daje 98-odstotno možnost za preživetje. SARS-a se spominjamo le megleno, Ebolo poznamo iz filmov, za MERS pa mnogi verjetno še nismo niti slišali. Od kod torej vsa ta panika?

V nekdanji Sovjetski zvezi je bila priljubljena šala, ki tedaj verjetno sploh ni bila smešna, danes pa zagotovo spada v t.i. “dad jokes”. Sovjetska delegacija odhaja v ZDA in po nekaj tednih turneje po Ameriki sovjetski “foteljaš” reče svojemu ameriškemu kolegu: “V ZSSR streljamo, mučimo, vozimo v delovna taborišča pa imamo vseeno spet kup ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo. Kolega, v čem je vaša skrivnost?” Zadnje dni, ko sem bral, kaj se v zahodnem svetu piše o aktualni epidemiji, sem se pogosto to tudi sam vprašal. Zakaj so mediji tako složni v širjenju dezinformacij in spodbujanju histerije? V čem je skrivnost?

Pisatelj D. F. Wallace je trdil, da je dolgčas največji problem sodobnega človeka. Takoj, ko je naša eksistenca zagotovljena, pravi Wallace, se pred nami pojavi brezno grozljivega, mučnega dolgčasa, ki ga večina ne zmore sama zapolniti. Mediji so to spoznali, zato nas vse manj poskušajo informirati, vse bolj pa zabavati. Le kdo bo gledal nekakšen dokumentarni film o epidemiji, ko pa je istočasno na programu grozljivka o živih mrtvecih, ki temelji na resničnih dogodkih? Strašnejša kot je zgodba, večja je gledanost / klikanje, s tem pa več denarja v žepih medijskih hiš. A to je verjetno le del razlage.

Drugi del ključa se, kot je to zelo pogosto, morda skriva v geopolitiki. Davnega leta 1882 je vlada Združenih držav sprejela kitajski zakon o izključitvi, zakon, ki prepoveduje migracije Kitajcev v ZDA. Zakon je veljal več kot 80 let. Predsednik Nixon je leta 1953 izjavil, da je Kitajska “vzrok za vse naše težave v Aziji.” V dokumentarnem filmu Prihodnja vojna proti Kitajski preiskovalni novinar John Pilger prebere pismo, ki ga je Mao Cetung leta 1949 poslal v Belo hišo. V pismu Mao piše, da se mora industrializacija Kitajske odvijati vzporedno s svobodnim podjetništvom ter da se kitajski in ameriški interesi popolnoma ujemajo, “tako gospodarsko kot tudi politično.” Pismo je ostalo brez odgovora. V tem pogledu se politično ozračje na Zahodu ni veliko spremenilo, zato tudi trgovinska pogajanja ne potekajo kot civilizirana, diplomatska pogajanja, pač pa kot trgovinska vojna. Kot vsaka vojna, pa se tudi ta vodi z zanašanjem na močan propaganden stroj. Za ameriške zunanjepolitične načrte, da predsedniških volitev niti ne omenjamo, ta epidemija ni mogla priti ob boljšem času.

Kitajske oblasti so v poskusu zaustavitve širjenja virusa ohromile velik del državnega gospodarstva. Nekaj mest z najvišjim odstotkom bolnikov v provinci Hubei je v karanteni. Svetuje se izogibanje potovanjem, počitnice se podaljšujejo, mnogo ljudi ne gre v službo. Hkrati prihaja do bojkota kitajskih izdelkov po vsem svetu zaradi širjenja dezinformacij, da se lahko okužite, če primete majico, superge ali telefon, narejen na Kitajskem. Čeprav je predsednik Svetovne zdravstvene organizacije jasno povedal, da trenutno ni potrebe po ukrepih, ki bi “po nepotrebnem ovirali gibanje ljudi in pretok blaga”, so številne države ukinile vse lete na Kitajsko in prepovedale vstop kitajskim državljanom. Ocenjuje se, da naj bi zaradi epidemije letos kitajsko gospodarstvo upadlo za kar 5%. Fokus globalne pozornosti, namesto da bi iskali rešitve ali vsaj olajšali življenje ljudem na prizadetih območjih, se tako popolnoma preusmerja na zabavo množic, rušenje kitajskega gospodarstva in ustvarjanje sovražnikov.

Vse to se dogaja v času, ko je na Kitajskem število smrti zaradi koronavirusa blizu 600. Mark Twain je povedal nekaj o stopnjevanju laži: laž, podla laž, statistika. Navajanje številk se pogosto izogiba dejstvu, da ima Kitajska, čeprav je ena država, dvakrat več prebivalcev od Evrope. Ponovno kličemo na pomoč Google in kalkulator: povedano v odstotkih je to tako, kot da so npr. v Srbiji v dveh mesecih zaradi neke epidemije umrli trije ljudje.

Izživljanje medijev nad človeškim dolgočasjem in osredotočena politična propaganda verjetno lahko razložijo dober del globalne psihoze, vendar me muči občutek, da obstaja še nekaj. Prebral sem poročila o incidentih o porastu sinofobije po vsem svetu (sinofobija je nestrpnost, sovraštvo in iracionalni strah pred Kitajci in Kitajsko). Glede na to, da nihče na čelu nima napisanega državljanstva (razen, če si ga sam ne napiše), tovrstnega obravnavanja niso deležni le Kitajci, ampak vsi, za katere bi morda pomislili, da so. Na internetu krožijo videoposnetki Azijcev, ki jedo pse, kače in netopirje, na tisoče neumornih komentatorjev pa sedi za tipkovnicami in razlagajo, da so oni za vse krivi zaradi svoje primitivne higiene, prehranjevanja in vseh drugih navad. Mimogrede, viralni posnetek (naključna igra besed) posnetka deklice, ki je jedla netopirja, je nastal v Republiki Palau, otoški državi v Mikroneziji, posnel pa ga je kitajski influencer Wang Mengyun. Video je nastal leta 2017, influencer pa je živ in zdrav. Podobni so prikazi z Zahoda, kjer ljudje potujejo po svetu in se snemajo, ko jedo razne bizarnosti z namenom šokiranja svojih gledalcev.

Kot nekdo, ki je leta preživel na Kitajskem, se jezim vsakič, ko me kdo vpraša, če sem jedel pasje meso; pa ne zato, ker mislim, da psi sodijo v drugo etično kategorijo v primerjavi s kravami in prašiči, ampak ker vem, da večina Kitajcev nikoli ni poskusila pasjega mesa. Ta kolonialna mantra o prehranjevanju s psmi me plaši, ker v njej vidim nekaj mnogo bolj zloveščega: pripravljenost sprejemanja trditev drugih brez kančka preverjanja, tako sprejete trditve pa se potem neskončno ponavljajo. Ne bojim se ne virusa ne medijev, ki nas pripravljajo na naslednje prelivanje krvi; virusi opravljajo svoj škodljivi posel, mediji pa svoj, vsak v okvirih svojih zmožnosti. Plaši me, ko vidim, koliko ljudi po svetu je pripravljeno ugrizniti to vabo in kako enostavno in željno jo pogoltnejo. Plaši me vprašanje, kaj to v resnici pomeni. Kaj to govori o nas, o svetu, v katerem živimo in kam nas bo to popeljalo.

Avtor je urednik spletnega mesta klubputnika.org, ki trenutno živi v Šanghaju. Vir: Peščanik.net, 06.02.2020.

Share:

Author: marcus

5 thoughts on “Koronavirus

  1. Citiram en komentar:
    Vidim, da ogromno ljudi tukaj dela matematično napako, ko primerja smrtnost gripe in CoVid-19, brez, da bi upoštevali absolutne vrednosti, hkrati pa v izračunu vzame samo parameter r0, brez Re vrednosti. Na Kitajskem je okuženost z CoVid-19 dosegla vrhunec pri 0,0076% populacije. Od te populacije je smrtnost 2-3%, kar znaša cca. 2-3 tisoč ljudi. Pri navadni gripi je bila okuženost na vrhuncu pri 0,08%, kar pomeni, da je bilo okuženih cca. 11 milijonov ljudi, smrtnost pri 0,1% pa okoli 11 tisoč ljudi. Možnosti, da bo kdo umrl zaradi navadne gripe so 5x večje, kot pri CoVid-19, navkljub večjemu procentu smrtnosti. Res bi bilo dobro, če ljudje brez izkušenj iz področja zdravstva, matematike in statistike ne bi komentirali teh zadev in bi vse te zadeve prepuščali strokovnjakom. Virus na Kitajskem je v drastičnem upadu. Potrebno je upoštevati, da gre za virus Corona, ki je sezonski in bo s toplim vremenom in večjo vlažnostjo še hitreje izgubljal svojo zagonsko moč. Te okužbe, ki se dogajajo v Evropi počasi prihajajo proti vrhuncu. Čez 14 dni, bo tudi pri nas v Evropi skoraj zagotovo virus omejen pri svojem širjenju.

  2. Res zelo dobro napisano, ljudje s(m)o željni gledanja slabih novic, zaradi dolgčasa rabijo/rabimo neko kost za glodat. Danes korona, jutri bo pa nekaj drugega. Mediji zelo očitno (pre)usmerjajo našo pozornost.

  3. Zanimivo je to, da do zdaj z izjemo enega primera v Egiptu in enega v Alžiriji, v Afriki še ni potrjenih primerov okužb. Kot da tja ljudje ne potujejo iz vseh koncev sveta, tudi iz Kitajske…

Dodaj odgovor za Gogi Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.